MARATON ZA PESNIKE IN PESNICE

V sredo, 15. novembra, smo v šoli organizirali Šolski Maraton poezije. 48 učencev 6.–9. razreda je pesnilo o šoli in življenju v šoli. Nastalo je veliko pesmi, vendar smo na koncu mentorice izbrale dve najboljši in ta učenca bosta zastopala našo šolo na državnem tekmovanju Maraton poezije, ki bo 7. februarja 2018.

To sta Sanja Krajnc iz 8. a in Simon Žnider iz 9. b razreda.

Najboljše pesmi si lahko preberete tudi vi.

Petra Žunko

 

DEVET LET ŽE?

Pred devetimi leti na to pot sem se podal
in do danes ovire uspešno premagoval.
Ko zdaj pogledam nazaj,
vidim svoj pravi položaj.
Vsako jutro se zbudim,
v novi dogodivščini se prebudim.
To rutina moja je,
lahko ji rečem življenje.
Pridem v šolo,
začnem s poukom,
povežem se s svojim sluhom.
Informacije v glavi kar letijo
in se s spominom spoprijateljijo.
A zbranost padati začne,
saj kar naenkrat brezveze meni je.
Vse se mi zdi nonsensna literatura
in ves čas gledam, koliko je ura.
Za piko na i pa še hormoni znorijo
in informacije mimo mene odletijo.
nato pa pridem domov – v drug svet,
ki ni niti malo podoben prejšnjemu,
ki je za znoret.
A to je moje življenje.
Dolgčasa ne poznam,
saj sem z dogodivščino obdan.
Upam le, da ostane tako
kot je do zdaj bilo –
SVETOVNO!

Simon Žnider, 9. b

 

ŠOLSKI SPOMINI

Dnevi mladosti
minejo hitro,
a kaj ko spomini
na njih ostajajo tiho.

Čas,
ko sanjali bi iz dneva v dan,
zapušča naše misli,
pomika se turobno,
neznano kam.

Strah trepeta,
ko v šolo s torbo na ramenih,
razmišljamo in tuhtamo o stvareh,
ki ustvarjajo pogled na nova spoznanja.

Ideje,
ki kot signali
povzpnejo se do naše domišljije,
mi pa jih spremenimo v realnost.

Smeh otrok,
ki se razlega po hodnikih,
spominja nas na preteklost, na otroštvo,
na rožo, ki enkrat zacveti,
in na luč, ki kot mogočna sila za zmeraj ostane.

Sanja Krajnc, 8. a

 

ŠOLA PO MOJE

Danes vam bom
pesnila o šoli,
marsikdo izmed vas
zdaj že moli.

Vse se začne
v prvem razredu,
a takrat,
je vse še v redu.

Nove prijatelje spoznaš,
se z njimi igraš …

A v tretjem razredu
kriza se prične,
ocenjevanje se začne.

Šoki, panika, novosti,
vse te nove norosti.

Pa saj preživiš,
se nekaj naučiš,
a to še zdaleč ni konec,
še je poln lonec.

Do devetega razreda prikorakaš
in potem iz šole odkorakaš.

Takrat boš vesel
in to pesmico
si boš zapel.

Lara Predikaka, 7. b

 

ŠOLSKI LAJF

Ne mi težit,
da se moram učit!

Jaz mam same trojke,
pri športu ne znam igrat odbojke.

Meni se zdi,
da šola samo čas krade ti.

Jaz mam same trojke,
za sošolce imam bogomolke.

Otroci ne bit kakor jaz
in ne kriči naglas, če vidiš me.

Jaz mam same trojke,
še mal pa bojo dvojke.

Idi se učit,
da šolo lahk nardiš.

Ker jaz mam same trojke
in mogoče tudi dvojke.

Potem sem zakričo,
da lajf sem si vničo.

Jan Dajčman, 7. b

 

MOJA ŠOLA V MOJIH OČEH

Šola, pouk in učenje,
včasih prija,
včasih ne,
o tem ima vsak svoje mnenje.

Včasih v klopi mirno sedim,
včasih pa na stolu
kot na trnih mižim.

Življenje v šoli zame zna biti
lepo in zabavno,
včasih pa tudi
grdo in težavno.

Pred testom sem napeta,
med uro za znanje zagreta,
vendar mi včasih spodleti
in lepa ocena iz rok spolzi.

Nekateri predmeti mi kot vrtnica dišijo,
drugi pa prav odvratno smrdijo.

Vendar povsod najdem kaj,
kar me zanima,
naj bo to športna
ali geografija.

Zoja Topolovec, 9. b

 

ŠOLA IN JAZ

Zgodaj zjutraj v šolo hitim,
da prve ure ne zamudim.

Pouka se veselim zelo,
saj se med prijatelji imam lepo.

Skupaj se učimo in norimo,
zato kazni dobimo,
se naslednjega dne ne veselimo.

Pri prvi uri smo še zaspani,
vse je težje in drugače kot lani.

Imamo radi šolo in vse,
vendar nam ne da in ne
da učiti se.

Včasih jezni smo na učitelje,
imamo jih za mučitelje.

Spraševanja in testi so prava nočna mora,
pri geografiji se učimo o reki imenovana Sora.

Komaj čakamo vikend naš,
da v šoli ne zakuhamo več kaš.

Ko odbije ura tri,
vsi pospravimo stvari!

Nia Krajnc, 8. b

 

ŠOLA, MOJ DRUGI DOM

Vsake oči vidijo šolo drugače,
vsakomur druga šolska misel skače.

Jaz jo vidim kot drugi dom,
v katero odraščala še bom.

Šola res kot druga družina mi je,
saj v njej počutim lepo se.

Zame je šola vir znanja in sreče,
čeprav me včasih vstran od nje vleče.

Res, da kdaj je težko,
a obupati ni lepo.

Pri tem pomagajo ti vsi,
saj vsak zate dobro želi.

Če šola ti je drugi dom,
je lepša kot bobon.

Monika Plajnšek, 9. b

 

ŠOLA

Šola je prostor,
ki je za nekatere mora.
Tam v klopi sediš
in se pridno učiš.

O kom naj slovenščina govori?
O Cankarju ali celo o Bevku?
Kdo naj pridno se uči
ti, ti ali pa še ti?

Levo in desno po šoli
hitimo in se po možnosti lovimo.
Kdor pameten je,
med nekaterimi priljubljen je.

A kdor se uči, pamet pridobi.
V šolo hodi vsak junak,
ki mu ni mar za vsak korak.
Tam se učiš, da službo pridobiš.

Nika Božičko, 6. b

 

ŠOLA, KAJ DELAŠ?

Zjutraj vsa zaspana se zbudim,
za šolo pripraviti se hitim.
Ampak zakaj?
V klopi sedim, bedim,
in nekaj poslušam, se učim,
A še vedno ne vem zakaj.

Te teme brezvezne me samo morijo,
polnijo glavo s podatki in jo še vedno polnijo.
Kaj pa kreativnost?
Ali domišljija?
V šoli matematika, slovenščina pet.
A kaj mi to poma če bom morala v življenju sedet’,
kako bom ideje dobila če jih ne morem že sedaj ustvariti?

Šola ni slaba,
nikoli ni bila.
Lahko se družiš s prijatelji,
najdeš ljubezen,
lahko ti je pouk čisto brezvezen.
Ampak to ti v življenju ne pomaga.
Vem kaj je davek, a plačati ga ne znam.
Vem kaj je služba, a najti je ne znam.
Vem kaj je domišljija, ampak je nimam.

Lili Li Dobnik, 9. a

 

ŠOLA

Šola varen je kraj,
tja zaide vsak otročaj,
tam je veliko otrok
in radi tekajo naokrog.

V šoli se učimo,
ni pametno, da zamudimo,
med vikendom pouka ni,
zato takrat spimo vsi.

Šolo ušesa bolijo,
ko na nas učitelji kričijo,
takrat komaj čaka na soboto,
da začuti tiho toploto.

Šola ocen se ne boji,
ker dobro lahko dobi.
Različnih ocen je pet,
vsi želimo odlično imet.

Včasih šola jezna je na nas
in takrat kriči naglas:
»Pametno otroci je učenje,
saj učite se za življenje!«

Rozalija Lia Muršec, 7. b

 

TIŠINA

Tišina je vse, ko se ustavi,
ni več smeha, govorjenja in
tudi to se lahko zgodi,
da srce preneha biti.

Tišina v šoli je stroga,
kot nekakšna nadloga,
a včasih tudi mene od kričanja
glava boli.

In ko nam besed zmanjka,
je tišina pred nami
in se je težko izpovedati,
če te kaj od znotraj boli.

Nea Zajc, 7. a

 

 

Oh, ta naša ljuba šola,
Oh, to je naša največja mora.
V šoli se samo učimo,
Delamo in skrbimo.

Prinaša nam polno nepotrebnih skrbi,
Ki jih sicer absolutno imeli ne bi.
Brez tega bi brezkrbno življenje imeli,
kjer si bi samo vriskali in peli.

To so sanje vsakega mojega vrstnika,
sama zabava v družbi kot se šika.
Pozno v noč bi vsak dan bedeli,
zjutraj pa dolgo spali in potem spet noreli.

Pa saj ne bi bilo tako hudo,
če ocene z lahkoto odmislili bi lahko.
Zdaj pa se moramo vedno učiti,
in kdaj pa kdaj na druženje s prijatelji pozabiti.

Navsezadnje pa je šola glavni temelj  našega življenja,
ki prinesla mi bo polno znanja in poznejšega veselja.
Zato upam pa ves trud poplačan bo,
in prinesel popolno življenje mi bo.

Tjaša Vindiš, 9. b

 

 

V šoli skoraj nikomur ni lepo,
včasih naporno je zelo.
Naučimo se veliko stvari,
usoda se nam kar kroji.
Svoje znanje nadgrajujemo,
v morje znanja zaplujemo.
Šola prav nič zabavna mi ni,
odmor me bolj veseli.
Dolge nareke pišemo,
lepe rože rišemo.
Med uro se dolgočasim,
z igro s svinčnikom se kratkočasim.
Težko torbo prenašam,
z domačo nalogo odlašam.
Poslušam učiteljice,
ki so za ene mučiteljice.
Kaj moj najljubši predmet je,
zanima vse.
Odgovorim jim na to,
začudeni so zelo.
Ni najljubšega predmeta mojega,
zanima me za tvojega.
Šola pa vseeno ni tak bav bav,
ko ji na začetku počitnic rečem čav čav.
Ocen se bojimo,
nikamor ne hitimo.
V šoli moramo sedeti,
pa če tudi samo pesmice peti.
Starši si želijo,da bi lepše ocene imeli,
v šolo hodili veseli.
Če se čisto malo potrudimo,
se dobro izurimo.
Napnemo možgančke malo,
slaba ocena ne bo.
Oceno dobro dobimo,
se s starši veselimo.
Zdaj že navajeni smo,
da s šolo obvezani smo.
Sprijaznimo se s tem,
v šolo radi hodimo potem.
Naši prijatelji so tam,
v redu je, čeprav ne moremo iti kam.

Živa Gabrovec, 7. b