BOŽIČNO-NOVOLETNA PRAVLJICA
Božič je skoraj že tu,
zato se radi obdarimo.
Vse, kar si takrat zaželimo,
to tudi dobimo.
Pa naj bodo igrače ali želje,
vedno nam prinesejo veselje.
Nedolgo za božičem pride novo leto,
ki je tudi malo napeto,
zastavimo si nove cilje
in pretečemo milje.
Teh dni ne bomo pozabili,
in tudi se jih ne izognili.
Lucija Kores, 8. b
Božično-novoletna pravljica
Pa je končno tu – prvi snežni dan. Odrasli se zmrdujejo nad zmrznjenimi in zasneženimi cestami, otroci pa uživajo v zimskih radostih. Prav tako bo tudi dober stari Božiček potrkal na vrata.
Vsa mesta so bila okrašena, le ena vasica ne. Tam niso praznovali božiča, saj sploh niso vedeli, da obstaja. Ob koncu leta, ko je zima pobelila vrtove, ljudje niso začeli okraševati dreves, peči piškotov ali prepevati božičnih pesmi. Za njih so bili ti dnevi enaki ostalim, le malo hladnejši. In tako so minevali dnevi, meseci, leta …
Tako bi tudi ostalo, če ne bi nekega dne na cesti skupinica otrok našla vabilo na božični koncert. Ker noben v vasi ni vedel, kaj to je, so se odločili, da bodo nekoga poslali na koncert in bo nato o tem poročal. Tako so tudi storili. Tja so poslali nekaj otrok, njihove starše in stare starše. Ko so prišli tja, so otrokom najprej padli v oči okraski. Tako lepi, tako krhki. Staršem je bilo všeč, da so si lahko malce odpočili, starejše pa je vse to spominjalo na njihova mlada leta. Ko so se vrnili domov, so o tem poročali še ostalim.
Božič jim je postal tako všeč, da so ga začeli praznovati še sami. Začeli so okraševati smrečice, peči piškote in prepevati božične pesmi. Tako so se te božične tradicije ustalile tudi v tej majhni vasici. In tudi nasploh so postali bolj povezani.
Eneja Pulko, 8. a
