Tudi v letošnjem šolskem letu naši učenci s svojimi literarnimi, likovnimi deli in fotografijami sodelujejo na natečaju Evropa v šoli. Tokrat na temo “Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga”.

mentorice: Jasna Medved, Sonja Lenarčič, Aleksandra Vidovič

Pia Lobenwein, 9. b

LAKOTA

Medtem ko otrok drobtine išče,
lačen, zapuščen,
ti zaviješ v gostišče,
z vso hrano preskrbljen.

Ko mečeš stran,
češ da dobro ni,
nekdo trpi zaman
in tava v temi.

Včasih pozabimo,
da ni vsem tako prijetno,
neko ravnovesje rabimo,
uporabimo besede spretno.

Kdaj se bomo naučili,
da hrana ni igrača?!
Nekoč bomo to izkusili,
usoda se nam vrača.

Ko bomo pa to spoznali,
bo zdavnaj že prepozno,
nevarno igro smo igrali,
kar delamo, je grozno.

Staša Mrčinko, 9. a

Tia Jančič, 8. a

Taj Jurič, 7. b

ČE KRUHEK PADE TI NA TLA …

Če kruhek pade ti na tla,
poberi in poljubi ga.
Spomni se matere svoje,
očeta zgaranega pozno v noč,
kaj vse sta storila,
da tebi bi kruh kupila.

Spomni se tistih ljudi,
ki nimajo v usta ničesar dati.
Spomni se njih,
ki ne zmorejo prenehati jokati,
ker matere njihove niti očetje
nimajo prav ničesar jim dati.

Spomni se njega,
ki prosi za evro ali dva.
Hčere njegove, ki od sramu
edino se skrivati zna,
ko gleda upajoče v tla,
da ga pobere in poljubi ga.

Mai Colnarič, 9. b

Mai Colnarič, 9. b

Ema Raković, 6. b

ČE KRUHEK PADE TI NA TLA, POBERI IN POLJUBI GA

Vsa hrana je temelj sveta
in je vredna zlata.

Preveč je odvržene hrane,
v svetu nastajajo rane.

Hrana ni samoumevna,
marsikatera oseba je na žalost zanjo prerevna.

Lakota po svetu narašča,
potrebno bi bilo narediti vse, da se zmanjša.

Zoja Kaučevič 7. a

Lana Serdinšek, 9. a

NE V SMETI

Hrana, ta osnovna potreba,
brez katere človeka ni …
Pa kaj človeka –
ni živali,
ni rastlin.
Ni mačk in psov,
ni krav, ni ptic
ni nič.
Ničesar ni,
če hrane ni.

Pa kaj sploh hrana je?
Je to zrezek, rožnat v sredini
ali so polnjeni tortelini?
Je to krompir in svinjina,
ali file brancina?
Kaj pa juha z zelenjavo,
brokoli, cvetača, korenje?…

To sicer je hrana,
ampak ne za vse.
Za nekatere je to le kos kruha na vsake tri dni.
In za to smo krivi mi.
Mi, mi in samo mi.
Saj mi trikrat na dan hrano mečemo v smeti
in v trgovinah,
kadarkoli se nam poželi,
dobimo hrano vseh oblik in velikosti,
vseh okusov in vonjav.
Kolikor je hočemo.
Hrane, ki je nočemo,
ne kupimo, saj nam smrdi.
Ta gre pa v smeti.

Zato vas vprašam:
kako si upate?!!
Ko v Afriki na tisoče lačnih ljudi
na obrok, kot ga imamo mi,
čaka vsak dan,
mi pa hrano mečemo stran!

Tobija Lakić, 7. a

Eva Zajc, 9. b