KAKO JE NASTALA PTUJSKA GORA?
(pripovedka)
V času, ko so nastajali slovenski hribi, je Ptujski nižini ter okolici vladal prijazen in dober kralj. Kralj je imel štiri hčere. Najstarejša je nasledila kraljestvo, ostale so pa se že omožile. Najstarejša hči je bila poimenovana po boginji Afroditi, a je bila izjemno razvajena. Nekega dne je na grad prišel bogat princ po imenu Zevs (kralj bogov, ki se je spremenil v človeka). Prišel je prosit za roko kraljeve hčere. Afrodita je očetu rekla, da naj reče, da ne, saj ji princ že na prvi pogled ni bil povšeči. Kralj je princa zavrnil, a mu je Zevs v zameno za možnost ponudil milijon cekinov. Kralj je seveda vzel denar ter rekel: »Premagati moraš najboljše strelce tega kraljestva in če zmagaš, se lahko poročiš z mojo hčerjo, če pa izgubiš, pa moraš zapustiti kraljestvo in se nikoli več vrniti.« Iz jeze, da mu je oče dal možnost, čeprav mu je ona rekla, da ne, je princesa Afrodita zbežala od doma. Skriti se ni mogla ne v gozdovih šternalskih ne ob rekah panonskih in ne ob gričih haloških, saj so jo po celem kraljestvu iskali, le v oddaljeni Ptujski kotlini (pred Ptujsko Goro je bila to kotlina) je našla skrivališče, saj si tja vojaki niso upali, ker bi naj tam živela zlobna čarovnica. Tam je srečala staro gospo in jo prosila, če ve, kje se bi lahko skrila. Starka pa se je spremenila v čarovnico. Ko je princesa dojela, kaj se dogaja, je začela bežati, ampak prepozno. Še preden bi lahko kaj rekla, jo je čarovnica spremenila v velik in širok hrib, ki ga imenujemo Ptujska Gora. Čarovnica se je prepozno spomnila, da bi se morala umakniti, preden izreče urok, saj se gora drugače postavi nanjo, zato je pod goro umrla. Zevs je medtem zmagal v streljanju z lokom proti najboljšim bojevnikom in potem je ugotovil, da princese ni in jo je iskal. Razsrdil se je, ko je ugotovil, da niti njegova moč in moč vseh bogov ni mogla rešiti Afrodite. Zato je na gori dal postaviti cerkev v spomin njegovi ljubezni Afroditi. Zevs, ki ni videl pomena, da bi ostal človek, je ponovno odšel na goro Olimp v staro Grčijo. Cerkev so veliko pozneje prenovili in jo spremenili v cerkev Device Marije, ki še vedno stoji.
Silvo Topolovec, 7. a
