LIKALNIK, KI LIKA SAM
Nekoč je živela deklica. Že kot majhna je želela postati šivilja. Zato je vsak dan šivala in kvačkala. To jo je naučila prababica.
Ko je začela hoditi v šolo, je najprej naredila nalogo in če je bilo treba, se je šla še učit. Bila je zelo hitra in zato ji ni vzelo veliko časa. Vsak dan je nekaj zašila – majico, hlače, pulover, šal, in še kaj bi se našlo. To je šivala celi vasi in seveda družini, ki je najpomembnejša. Ko je zrasla je res postala šivilja. Ker je to delala z veseljem, ji ni bilo težko. Njena sestra pa je morala delati v čistilnici. Ona je morala likati, ko so se oblačila oprala. Imela je posebni likalnik. Ko ga je ona prijela, ni želel likati. Ko pa ga je izpustila in se obrnila stran, pa je vse v petih sekundah zlikal. Sestra ni mogla verjeti svojim očem. Bila je zelo navdušena. Drugi za to niso vedeli. Dobila je polno denarja, postala je bogata. Zato je tudi nehala s službo. Likalnik so ji dovolili vzeti zraven. Enkrat pa je likalnik ponorel. Likal je, likal in še enkrat likal. Saj niso mogli verjeti svojim očem. Ko je likalnik likal, je vsa oblačila zažgal. Na koncu se je zapletel in padel v vodnjak. Tri dni je žalostno jokal na dnu in klical na pomoč, preden so ga slišali otroci, ki so ob vodnjaku igrali nogomet in se lovili.
Ko so likalnik potegnili ven iz vodnjaka, so ga vprašali ali se je kaj iz te šole naučil. Likalnik je pokimal in odgovoril »da, iz te šole sem se nekaj naučil«. Tako so videli, da zna tudi govoriti in si mislili, da tudi zato je nekaj posebnega tako kot smo vsi mi. Pravljice je bilo konec takoj, ko je odbil zvonec.
Lea Skledar, 4. c
