|
ABECEDA
A, b, c, č, d, e …
Tako začne se abeceda,
vrsta pravega črkovnega reda.
Jo pišemo, ponavljamo,
se jo zavzeto učimo,
potem z njo znanje gradimo.
Vsak dan srečamo se z abecedo,
v šoli, kjer se je učijo,
pa jo zelo dobro utrdijo.
Neža Panikvar, 7. a
NE VEM, ČE VEŠ
Ne vem, če veš,
zakaj mi toliko pomeniš,
da čakam te na vsakem koraku.
Ne vem, če veš,
da včasih te gledam, kako spiš,
veš, tako mil in ljubek se zdiš.
Ne vem, če kdaj
rad bi še več, morda grad,
čeprav imaš mene,
ki te imam neizmerno rada.
Ne vem, če kdaj
bi z mano obplul svet,
na ladji odprtih jader.
Ne vem, če veš,
da s tabo bi šla na konec sveta
in vsega vesolja.
Ne vem, ali sploh
me iščeš, ko me ni,
ali ti je dolgčas po meni.
Ne vem, ali je tvoj um
nekje drugje,
v drugi galaksiji.
Ne vem, kaj ti pomeni ljubezen,
morda nekaj, kar je lepo,
in to rad deliš z mano.
Ne vem, res ne vem,
ampak nekaj pa vem.
Zaupam ti lahko vse to,
pa tudi, če je neresnično.
Neža Panikvar, 7. a |
BOŽIČ
Božič je čas
veselja in sreče,
vsega po malem se dobro prileže.
Lep je ta čas,
poln snega in zime,
pa tudi snežakov, ki kujejo rime.
Otroci snežake gradijo,
ki ponoči čudežno oživijo.
Preprosto se kepajo ter se veselijo.
Potem pa pride mož,
odet je v rdečo, na hrbtu z veliko vrečo.
To je Božiček, prijazen striček.
Neža Panikvar, 7. a
VESOLJE
Ne vem, kje začne se,
ne vem, kje konča se,
le ena beseda odgovor je.
Je nepreučeno,
planeti tam stanujejo,
zvezde krožijo …
Človek že bil je tam,
a ne tam,
kjer je še prostor nepoznan.
Nekega dne se bo našel nekdo,
ki odkril bo in se podal,
v nekaj, kar je še ne raziskano.
Neža Panikvar, 7. a |
