V petek, 8. septembra, je za nas devetošolce potekala zaključna ekskurzija, naš zadnji skupni izlet kot velika družina.
Zjutraj smo se vsi zbrali pred šolo, ob pol sedmih pa se je potovanje začelo. Naše prvo postajališče so bile Trojane, kjer smo učenci lahko zajtrkovali. Da pa nam po tem ni bilo dolgčas, smo imeli nekateri igro odbojke ob kateri smo se zelo zabavali. Nato nas je čakala ena ura vožnje do naše naslednje destinacije, jame Vilenice. Medtem ko smo se do tja vozili z avtobusom, smo poslušali glasbo in si peli, zato je bilo vzdušje res prijetno. Ker na cesti ni bilo gneče, smo do jame prispeli predčasno, zato smo tudi z vodenim ogledom lahko začeli prej.
Naš vodič je prišel in ogled se je začel. Najprej smo se po stopnicah spustili v jamo, kjer smo se na odru slikali in izvedeli nekaj podatkov o sami jami. Jama je razdeljena na dvorane, zato smo se po fotografiranju podali v njih. Vse so bile res prečudovite. Kapniki si bili različnih barv, oblik in velikosti, zato so hitro pritegnili našo pozornost. V eni od dvoran smo videli želvo, vendar ne pravo, ampak iz kamnin, zato smo takrat potrebovali nekaj domišljije. Pot smo nadaljevali do zadnje dvorane, ki nam je bila dostopna, nato pa smo se morali obrniti. Sprva je bilo vse čisto normalno, nato pa se je za nas začela neke vrste pustolovščina, saj smo skoraj celo pot nazaj hodili po trdi temi. Za nekatere je bilo to strašljivo, za nekatere zanimivo, ampak verjamem, da se je vsem vtisnilo v spomin.
Po ogledu smo imeli še nekaj časa za osvežitev, nato pa smo nadaljevali z vožnjo. Po uri in pol smo prispeli v Piran, po katerem smo se skupaj z učiteljicami malo sprehodili in imeli čas kupiti kakšen spominek. Ko smo s tem opravili, pa nas je še čakal najboljši in zadnji del ekskurzije. Portorož.
Iz Pirana do Portoroža smo se vozili slabih petnajst minut in prispeli smo na naš končni cilj. Tam smo se vsi imeli res prekrasno, saj smo imeli časa več kot dovolj za kopanje, sprehajanje po ulicah, poizkušanje hrane, kupovanje spominkov na stojnicah, fotografiranje s prijatelji in še marsikaj. Tudi vreme nas ni pustilo na cedilu, saj je bilo sončno res cel dan in vroče, da smo lahko morje res dobro izkoristili. Čas zase smo preživeli vsak po svoje, vendar tako, da smo ustvarili nove spomine, ki jih ne bomo pozabili.
Ob pol šestih smo se zbrali z učiteljicami in se odpravili proti našemu avtobusu. Čakala nas je le še pot domov. Vmes smo se ustavili v Ljubljani, kjer smo se lahko okrepčali, preostanek poti pa smo preživeli bolj mirno, saj smo bili utrujeni od celega dneva.
Ekskurzija se mi je res vtisnila v spomin in mi je bila zelo všeč, vsekakor pa to zagotovo velja tudi za moje sošolce in učitelje, saj smo skupaj preživeli res lep dan.
Mia Topolovec, 9. a
